Klavir

Klavír je glasbilo s tipkami. Od 18. stoletja naprej je eden najbolj razširjenih glasbil. Razvil se je iz čembala, spineta in njima podobnih glasbenih instrumentov.

Za koncertni klavir obstaja tudi nemški izraz Flügel, (ker spominja na krilo, perut).

Skladatelji, ki so v svetovnem merilu največ prispevali k solistični klavirski literaturi: Johann Sebastian Bach, Domenico Scarlatti, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Robert Schumann, Sergej Rahmaninov, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy, Frederic Chopin. Ti skladatelji so del obvezne študijske literature v vseh svetovnih pianističnih šolah.

Temu instrumentu je bilo najbolj naklonjeno »romantično« 19. stoletje, saj so skladatelji skoraj brez izjeme komponirali za klavir. Nepogrešljiv je kot spremljevalni instrument pri skladbah za pihala, trobila, godala in vokal. Poleg tega je najbolj konvencionalen za izvajanje izvlečkov simfoničnih in opernih skladb, ki so nekakšna simulacija glasbe, komponirane za izvajanje z mnogimi različnimi instrumenti hkrati. Tako se npr. pevske vaje za operno predstavo ne izvajajo z orkestrom, kar bi pomenilo velik organizacijski problem, ampak le s spremljavo klavirja, ki simulira orkestrsko igro. Takim spremljavam pravimo korepeticije, pianistu pa korepetitor.

V smislu pianistične izobrazbe sta brez izjeme za izobraževalne ustanove obvezna dva komponistična cikla: «Dobro uglašeni klavir« J.S. Bacha in Klavirske sonate L. van Beethovna. Veljata za staro in novo zavezo vseh pianistov.