Obarjanje ali precipitacija je proces oblikovanja trdnine iz raztopine. Ko se reakcija pojavi v tekoči raztopini, se oblikovana trdnina imenuje oborina ali precipitat. Kemikalija, ki povzroči oblikovanje trdnine, se imenuje obarjalno sredstvo ali precipitant. Brez zadostne sile gravitacije, ki bi spojila trdne delce, ostane oborina suspendirana. Po sedimentaciji, še posebej pri centrifugiranju, ki oborino stisne v kompaktno maso, se oborini lahko reče pelet. Obarjanje se lahko uporablja kot sredstvo. Tekočini brez oborine, ki ostane nad trdnino, pravimo supernatant.
Včasih oblikovanje oborine označuje potek kemijske reakcije. Če raztopino srebrovega nitrata (AgNO3) vlijemo v raztopino natrijevega klorida (NaCl), poteče kemijska reakcija, pri kateri nastane bela oborina srebrovega klorida (AgCl). Ko raztopina kalijevega jodida (KI) reagira z raztopino svinčevega(II) nitrata (Pb(NO3)2), nastane rumena oborina svinčevega(II) jodida (PbI2).
Obarjanje lahko nastopi, če koncentracija spojine presega njeno topnost (npr. mešanje topil ali spreminjanje njihove temperature). Obarjanje lahko hitro nastopi v prenasičeni raztopini.
V trdninah obarjanje nastopi, če je koncentracija ene trdnine večja od topnostne meje gostiteljske trdnine, npr. zaradi hitrega spiranja ali ionske implantacije, in če je temperatura dovolj visoka, da difuzija lahko privede do segregacije v oborine. Obarjanje v trdninah se rutinsko uporablja pri sintezi nanoklastrov.[1]
Pomembna stopnja obarjalnega procesa je pojav nukleacije. Oblikovanje hipotetičnega trdnega delca vključuje oblikovanje fazne meje, ki zahteva nekaj energije na podlagi medfazne energije trdnine in raztopine. Če ta energija ni na voljo in ni primerne površine za nukleacijo, pride do prenasičenja.